Pili smo ga v nedeljo popoldne. Poleg mene je nečak Anže , njegov ati Mile in tast France. Letošnji oktober je presenetljivo topel in tudi lep. Skoraj nam je bilo pretoplo. Tudi sonce je kazalo svojo moč. Vremenoslovci napovedujejo še za naslednje dni podobno vreme. Nedeljsko popoldne je bilo zelo prijetno, skupaj smo posedeli vsa okoliška žlahta. In tudi malo smo ga spili.
Tretja sobota v oktobru je v naši župniji že tradicionalno rezervirana za zakonske jubilante, ki praznujejo okrogle obletnice. Irena in jaz imava letos že 20 let odkar sva se odločila za skupno življenje. Sam kar težko verjamem, da je minilo že toliko časa. Če sem iskren, sem veliko stvari še dolžan sam sebi in veliko tudi moji okolici. Predvsem Ireni in otrokom. Morda je sedaj trenutek, ko lahko svoje življenje preokrenem in začrtam novo pot. Ali imam dovolj energije? Ali lahko obljubo samemu sebi držim in izpolnim?
V Slovenijo se je vrnil moj mladostni župnik g. Franci Frantar, ki ga dolžijo pedofilije iz časa, ko je bil župnik v mojem rojstnem kraju. Nekaj let je preživel v Afriki, kjer je pomagal slovenskemu misionarju v revni afriški državi, Malavi. Za njim je bila razpisana mednarodna tiralica. Trenutno je menda v priporu? (Tako je pisal Dnevnik) Pravo gonjo za njim je pred meseci gnala Mladina z njegovo fotko na naslovnici in obširnim člankom. Ne dolgo nazaj, sem v prilogi Dela bral članek Metoda Pevca, s katerim sva v mladosti ministrirala skupaj v cerkvi, kjer je župnikoval g. Franci Frantar. Neprizadeti in proti katolikom nastrojeni bralci se z vsebino članka zagotovo strinjajo, še posebej, ker je "aktualni trenutek" cerkvi nenaklonjen. Govori o tem, kako so živeli župniki v bogatih farah, kakšne avtomobile so imeli, lepa stanovanja in drugo. Alternativa temu je vertjetno taka, da morajo biti župniki revni in ubogi, pa čeprav so dolga leta študirali.
Ko razmišljam o tem, ne morem mimo nekaterih stvari, ki me žrejo že precej let in ne vem, kako se bodo končale. Pravijo, da upanje umre zadnje. Čimprej moram do gospe Lucije Šikovec. Ona me zna vedno potolažiti. Takoj v ponedeljek se bom dogovoril za sestanek.
Za praznično mašo sem imel nekaj zadolžitev. Prebral sem prvo berilo in napisal uvod k očenašu in pozdrav miru. Zadnji dve zadevi sta prebrala Mojca Močnikova in Mrakov Janez. Lepo se jima zahvalim.
*************************************************************************************
UVOD V OČENAŠ:
Gospod, v molitvi našemu nebeškemu Očetu si nas naučil, kaj je bistvo za srečo v našem zemeljskem življenju, in ki bo nas peljalo v večno domovino. Pomagaj nam, da bi ne samo molili, ampak tudi živeli po očenašu. Molimo očenaš!
POZDRAV MIRU:
Kolikokrat se za malenkosti skregamo?
Kolikokrat zamerimo drugim in smo jezni!
Jezus nam je naročil: ljubite se med seboj, kot sem jaz vas ljubil. Naj stisk rok, ko si podajamo mir, zapečati trdno voljo, da se bomo prizadevali za medsebojni mir in ljubezen.
Gospod, v molitvi našemu nebeškemu Očetu si nas naučil, kaj je bistvo za srečo v našem zemeljskem življenju, in ki bo nas peljalo v večno domovino. Pomagaj nam, da bi ne samo molili, ampak tudi živeli po očenašu. Molimo očenaš!
POZDRAV MIRU:
Kolikokrat se za malenkosti skregamo?
Kolikokrat zamerimo drugim in smo jezni!
Jezus nam je naročil: ljubite se med seboj, kot sem jaz vas ljubil. Naj stisk rok, ko si podajamo mir, zapečati trdno voljo, da se bomo prizadevali za medsebojni mir in ljubezen.
*************************************************************************************
Sicer pa je s sodelovanjem ostalih parov zelo slabo. Po maši smo se fotografirali in imeli v šoli pripravljen agape. Eden izmed Jezerškovih fantov je raztegnil meh, Franci Bečan pa je pripravil krajši uvod in kasneje kratek kviz.
Volilna nedelja je danes. Dolžnost sem že opravil. Po kosilu sem povabil na kavo bližnjo žlahto, ker se v tem tednu dopolnil 42 let. Veliko ljudi mi je čestitalo. Lepo mi je pri srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar